Mislimo ali tudi kaj naredimo?
Ljudje smo bitja, ki velikokrat veliko mislimo in nič kaj ne naredimo. Ko pride do neke točke, da smo že na koncu, kot neke vrste obup, potem si naredimo res popoln plan kaj in kako bomo nekaj naredili in smo res v tem da to dosežemo. To vzhičenje traja nekaj dni inpotem pozabimo na to kaj smo si zadali.
Ali je to pri kakšnem kreganju, ko nas recimo sosedi jezijo in si rečemo, da bomo že enkrat nekaj ukrenili, da se to zafrkavanje konča, ker hočete le v miru živeti, nekateri pa imajo preveč prostega časa in vas samo delajo stresne. Lahko je to nekaj na zdravstveni bazi, kot recimo, da imate neke težave z ne vem čim, bilokaj naj bo to in si rečete, da boste nekaj poiskali, da vam bo ustrezalo in da se pozdravite, ampak spet, to traja nekaj dni in potem ste spet na neki isti točki.
Čas je, da prenehate s tem in da ko se nečesa lotite, ko imate plan kaj narediti, da se nekaj začne oziroma konča, da potem to tudi res naredite. In če ostanemo pri zdravju, veste kaj vse oziroma pri čem vse si lahko sami pomagate?! Da ne jeste samo te tablete, ki vam jih predpiše zdravnik in da ne hodite vsak drugi dan do zdravnika ter najdete nekaj naravnega, nekaj zdravilnega, nekaj kar nima stranskih učinkov!
Te tablete, ki jih uživamo, ko smo bolani ali ko nismo bolani, ali ko mislimo da smo bolani pa nismo, to so same kemikalije in posledično tudi neki stranski učinki pri skoraj vsaki tableti. Sama recimo in moja družina preferiramo konopljine kapljice, ki so res vrhunske, pomagajo, so naravne, priznam da niso ravno najboljšega okusa (vsaj meni niso no), ampak ko te kaj muči pa znajo res zelo dobro pomagati! Kaj torej pravite? Boste torej začeli nekaj kar si zadate tudi uresničevati, ali bo še vse ostalo na neki isti točki?
